Moja zgodba:

Sem Lucija, plešem odkar vem zase. Kot majhna predšolska deklica sem pričela plesati v Plesni šoli Kazina, kasneje v navijaški in jazz balet skupini. Ker pa so me pete od vedno srbele, mi ples nikoli ni dal miru, zato sem prepričala svojega dragega, da sva se vpisala na latinsko-ameriške plese, kjer sva prišla do diplome Plesne Zveze Slovenije. Tam pa sem spoznala prijateljico, ki me je popeljala v orientalski ples, ki me je navduševal že prej, a nisem vedela, da obstajajo tečaji. Tako sem se vpisala v začetni tečaj k Vesni Matevljič, ki je poučevala v Sežani, kot začetnica sem leta 2009 prvič plesala pred publiko.

Kasneje se je moja nekajletna pot nadaljevala pri izvrstni Andrei Zanardi, ki nas je mučila s tehniko na mehak način. Ker je bila naša skupina vedno manjša, se je Andrea odločila, da opusti našo skupino, zato sem se vpisala k Nataši Kočar. Nataša je prava zakladnica znanja, ki me je s svojo prizemljenostjo na plesnih Turških popotovanjih prepričala, da bi bila dobra učiteljica. Pri njej sem opravila izobraževanje za učiteljico orientalskega plesa in pričela s poučevanjem. Na večeru solo točk sem zaplesala točko z melayo, ki je tako navdušila Natašo, da me je povabila, da prirediva točko za skupino, ki je bila potem zaplesana na Natašini produkciji v Kamniku.

Prvo leto sem imela le eno učenko, takrat popolno začetnico, ki še vedno vztraja. Vsak dan je pridno vadila, zato je nove gibe hitro osvajala. Nastopala je v Domu Kulture Kamnik kot solo plesalka, jaz pa prav tako s svojo solo točko.

Drugo leto sem začela s tečaji v domu upokojencev Sežana, na pobudo tečajnice, ki je imela rahle težave z gibanjem. Pričela sem s poučevanjem nadaljevalne skupine. Z nadaljevalno skupino smo se prav tako predstavile v Domu Kulture Kamnik, v Gledališču Nova Gorica. Skupaj s plesno sekcijo Nefesiye smo pripravili prvo skupno predstavo z naslovom Ona v Braniku, kjer ima društvo KPD Franc Zgonik Branik svoj sedež, katerega de je PS Nefesiye. Zaplesale smo na prednovoletni predstavi v Novi Gorici in na Čarobni orientalki 2 v Mariboru.

Tretje leto pa sem imela že začetno in nadaljevalno skupino. V obeh skupinah so prijetne dame, vedno nasmejane, pozitivne, zato je v njihovi družbi vedno lepo, ne glede na to, kako težak dan je za teboj. Predstavile smo se na dveh dogodkih GO!2025 v družbi pevskih zborov, kot s samostojnimi točkami in eno skupno s PS Nefesiye. Nastopile smo na prednovoletni predstavi v Novi Gorici, kot tudi v Mariboru na Čarobni orientalki 3, ter na zaključku plesne sezone v organizaciji Andree Zanardi. V letu 2025 smo se udeležile GO!2025 v Novi Gorici in to kar na dveh dogodkih, 8.2. in 8.5., kjer smo zaplesale s pahljačami s tančicami vsakič po dve koreografiji. Udeležile smo se tudi regijske revije plesov v Vrtojbi.

Moji načrti za prihodnost so širjenje skupin in poučevanje orientalskega plesa, kot tudi terapevtski plesi, ki nam skozi gib pomagajo v zavedanju sebe in pripomorejo k dvigu vibracije in samozavesti vsakega posameznika.

Sama se redno izobražujem na raznih plesnih delavnicah, kot tudi ranih drugih delavnicah za osebnostno rast, izobražujem se tudi v smeri telesno usmerjene psihoterapije, saj bom lahko pridobljena znanja lahko vpletla v terapevtskih plesih skozi gib za osebnostno rast posameznika.

V poletnih mesecih pa pripravljam posamezne delavnice, kjer se bomo naučile enostavne, a simpatične koreografije.